Namen članka je pokazati, da je sedanjost časovnost kulturnega in političnega odpora znotraj konteksta državljanskih vojn. Drugi cilj je pokazati da lahko politične revolucije postanejo velike revolucije, ki prinašajo nov sistem vrednot le, če so povezane s kulturno revolucijo. Glavni argument je, da takšna kulturna revolucija sama po sebi ne bo v zameno za nič kot potrditev manifestne razsežnosti revolucije kot take, tj. državljanske vojne. V tem smislu je estetika poklicana, da dopolni zgodovino in revolucionarno zavest glede na to, da je lahko le estetika znanost manifestirane prisotnosti državljanske vojne. Uporabljena metoda se bo osredotočila na izpostavljanje estetike državljanske vojne, ki so jo razvili umetniki in misleci priče državljanske vojne. Kasneje bodo ti estetski sistemi postavljeni proti drugim mislecem, ki so se skušali spoprijeti s kočljivimi vprašanji prihoda vojne novega družbenega reda, ki izhaja iz revolucij in državljanskih vojn. Zato so je članek razdeljen na tri dele: najprej povzetek estetike državljanske vojne, kot jo je razkril Walid Sadek, sledi estetika nemrtvih, ki jo je razvil Jalal Toufic, na koncu pa je predstavljen položaj teh dveh estetik v odnosu do Heglom, Marxom, Castoriadisom, Dardotom in Lavalom glede vprašanja o prihodu novega svetovnega reda.
