Besedilo je bilo spisano kot neposreden odgovor oziroma kot dialog z Dahom Djerbalom in njegovim prispevkom k problemu pisanja zgodovine (de)kolonizirane družbe. V tem odgovoru Étienne Balibar izpostavlja težo Djerbalovih ugotovitev, ki segajo onkraj meja nekdanjih koloniziranih družb, ampak se tičejo tudi zgodovinopisja v okviru družb, ki so bile kolonizatorske in katerih kolonizatorske prakse se raztezajo v sedanjost, največkrat prav na področju intelektualne produkcije, v kateri prednjači prav zgodovinopisje. Balibar kot pripadnik sodobne francoske akademske sfere, med pogoje katere neizbrisljivo spada kolonizacija, izpostavlja Djerbalove epistemološke inovacije, ki načenjajo nekatere temeljne postavke zgodovinopisja. Najprej so tu odnosi gospostva v vednosti, ki so definirani tako simbolno kakor materialno. Iz tega sledi, da v kritičnem zgodovinopisju, ki si prizadeva za zgodovinsko podjarmljene človeške skupine, ne gre le za rekonstitucijo glasu in vednosti slednjih, ampak za konstrukcijo, za invencijo vednosti ‚o sebi‘, kjer je ta jaz drugega šele potrebno zgraditi. To pomeni, da gre za subjektivacijo oziroma retrospektivno konstrukcijo subjektov upora kolonizaciji. Poleg tega to ne pomeni le, da mora zgodovinar poseči po antropološki metodi, ampak da gre za antropološko revolucijo, ki mora poseči v klasične dualizme zahodne družbeno-politične metafizike. Navsezadnje pa je dvojnost zgodovin, ki jo predlaga Djerbal, potrebno brati skozi nujno prizmo disimetrije, ki jo na sledi Foucaultu Balibar poimenuje kontrazgodovina.
