Pogosto se srečujemo z vprašanji, če oziroma kako je filozofija (lahko) praktična. Pričujoči tematski sklop ponuja več odgovorov na ta vprašanja. Urednici, ki imata izkušnje s praktično filozofijo, sta se za tak tematski sklop odločili zaradi vsesplošnih koristi filozofskih praks, ki jih končna zbirka člankov opisuje in analizira.
Majerhold ima dolgoletne izkušnje na področju praktične filozofije, natančneje s področja filozofskega svetovanja. Leta 2006 se je začela ukvarjati z vprašanjem, kako bi lahko v današnjem času uporabila filozofijo v praktične namene, kajti razen nekaj možnosti za zaposlitev na fakulteti in kakšnem inštitutu ter učiteljevanja na srednjih šolah možnosti za zaposlitev s filozofsko izobrazbo ni bilo. Med iskanjem drugih možnosti je naletela na različne vire danes priznanih filozofskih svetovalcev.
Dali Regent je leta 2019 ustanovila prvo slovensko društvo za praktično filozofijo Hiša filozofije. Pred tem je kot prostovoljka za Društvo informacijski center Legebitra vodila krožek praktične filozofije – pilotno prizadevanje, ki se je izkazalo za enega najbolj priljubljenih in najbolje obiskanih rednih krožkov Legebitrinega mladinskega centra. Regent je v letih 2018–2021 izvedla več kot petdeset praktičnofilozofskih delavnic, poljudnih predavanj in intervjujev v okviru različnih projektov za več različnih organizacij. Skratka, obe imata vrsto izkušenj s področja praktične filozofije, kar je narekovalo izbor člankov in prevodov.
Filozofsko svetovanje je oblika novih praks filozofije, ki se je uveljavila do take mere, da ima svoje stanovske organizacije, strokovne revije in redne kongrese. To pa ne pomeni, da se je oblikoval tudi enoten model dela. Članek obravnava dva pristopa, ki prikažeta širino področja: PEACE model, ki ga je razvil Lou Marinoff, in filozofsko svetovanje kot prakso filozofiranja, kot ga v navezavi na Gerda Achenbacha razvija Stefano Zampieri. Analiza pokaže, da razlika med njima ni samo v odgovoru na vprašanje, ali je filozofskemu svetovanju mogoče določiti metodo, temveč predvsem v njegovi konceptualizaciji: Ali gre pri filozofskem svetovanju za tehniko reševanja življenjskih problemov klienta ali za filozofski dialog z gostom kot prakso svobode?
V prispevku se lotevamo obravnave teme praktične filozofije. Osnovni namen je, da na konkretnem primeru analize Aristotelove praktične filozofije prikažemo, kakšno je bilo Aristotelovo razumevanje praktične filozofije in kako se je pozneje, v delih Machiavellija in Hobbesa, praktična filozofija spremenila. Teme se lotevamo na način hermenevtične analize Aristotelovih del, ki ji sledi primerjalna interpretacija z Machiavellijevimi in Hobbesovimi deli. Aristotelovo praktično filozofijo, ki v širšem smislu pokriva področje etike in politike, obravnavamo ožje in usmerjeno na njegovo konkretnejše razumevanje (človeškega) delovanja (praksis). Ta korak je smiseln, saj samo ime (praktična filozofija) izhaja iz pojma praksis (delovanje). V tem ožjem in usmerjenem razumevanju Aristotelove praktične filozofije to razumemo kot filozofijo človeških dejanj. Ta pristop nam omogoča, da natančneje razgrnemo Aristotelovo razumevanje (človeškega) delovanja, ki tvori temelj za razumevanje njegove filozofije človeških dejanj in s tem tudi njegove praktične filozofije. Temeljni sklep prispevka je, da ne moremo govoriti o enotnem polju praktične filozofije, temveč o različnih praktičnih filozofijah, ki se razlikujejo od misleca do misleca. Vsaka od teh različnih praktičnih filozofij pa temelji na svojevrstnih predpostavkah razumevanja človeka, etike, politike, smotrov politične skupnosti in podobnega.
Spletna filozofija - nekaj pedagoških lekcij in primerov dobrih praks pojavnosti praktične filozofije na spletu
(
V članku se ukvarjam s pojavnostjo praktične filozofije na spletu. S pomočjo avtorjev, kot so Rancière, Kohan in Freire, skušam izluščiti potencialno pomembne pedagoške lekcije, ki nam jih lahko ponudijo manifestacije filozofije v novih medijih spletnih vsebin: potencial emancipacije in motivacije, možnost raziskovanja, prepoznavanja in naslavljanja eksistenčnih in čustvenih stisk mlajših generacij (»digitalnih domorodk_cev«), priložnost za pretresanje vzpostavljenih izobraževalnih struktur ter grajenje nišnih skupnosti, ki delujejo povezovalno. Kot primera dobre prakse predstavim avtorici Natalie Wynn (ContraPoints) in Abigail Thorn (Philosophy Tube), ki prvenstveno delujeta na platformi YouTube.
Vzpostavljanje identitete v današnjem času je težava, s katero se spoprijemajo mnogi mladostniki_ce. Nemalokrat se tegobe otrok odražajo kot notranji konflikti ali celo nasilje, ki jih sami ne znajo predelati. Vprašanji, ki ju prispevek obravnava, sta, kako v tako tekmovalnem (kapitalističnem) svetu vzpostaviti lastno identiteto brez izključevanja ali zavračanja drugih ter kako sobivati z njimi na harmoničen način v času, ko odločitve večine določajo plehki in površinski trendi. Avtor s pomočjo drugih virov ter lastnih opazovanj pojasni, zakaj prihaja do krize identitet, ter ponudi možnost, kako je mogoče s pomočjo praktične filozofije pri otroku vzpostaviti stik (refleksijo) s samim seboj, kar naposled lahko pripomore k boljšemu razumevanju sveta (lastnega ter zunanjega), ki se odraža skozi večjo umirjenost, kar pomeni manjšo možnost za konflikt oz. nasilje. Enega izmed načinov za spopadanje s problemi današnjega sveta lahko najdemo v prakticiranju filozofije že od malih nog (od 6. leta naprej) skozi program oz. šolski (izbirni) predmet filozofija za otroke. Temelj tovrstnega pristopa k filozofiji je radovednost oz. čudenje (gr. thaumazein), ki sproža proces samospoznavanja in ima tako lahko daljnosežen vpliv na percepcijo sveta mladostnikov.
V članku razpravljam o tem, da dosedanji argument, da predmet praktična filozofija zgolj zaradi svoje praktičnosti nima mesta v študiju filozofije, ni utemeljen. Namesto tega trdim, da je sicer primerno določiti, kaj je tisto osnovno ali klasično, česar se mora vsak študent filozofije naučiti, vendar to ni zadosten razlog, da v učni načrt ne bi uvrstili praktičnih predmetov, kot so okoljska filozofija, filozofija prava in podobno. Zaradi lažje določitve tega, kaj je praktična filozofija, to razdelim na uporabno filozofijo in filozofijo v kontekstu. To, kar imenujem »filozofija v kontekstu«, ustreza temu, kar se tradicionalno imenuje »praktična filozofija«. To je filozofija, ki izhaja iz stika z realnostjo. Uporabna filozofija opredeljuje uporabo splošnih načel na vsakdanjih izkušnjah in primerih.
Napovedi kažejo, da bodo nekega dne računalniško podprti umetni terapevti (AT) zdravili duševne bolnike. Takšni AT bodo verjetno ustrezno delovali v okviru paradigme dodeljevanje zdravil če-potem: če obstaja stanje »A«, potem vzemite zdravilo »B«. Vendar se zdi malo verjetno, da bodo programerji kdaj ustvarili tehnologijo, ki bo imela pronicljivo modrost in senzibilno empatijo skrbnega človeškega terapevta. Raziskovalci umetne inteligence (AI) skoraj v celoti zanemarjajo številne družbene, pravne, logične, metafizične in etične pomisleke, ki jih sproža zamisel o zavestnih strojih. Preden bo mogoče napisati natančno delujoč računalniški program za duševno zdravje, morajo programerji najprej pojasniti sedanja nejasna in dvoumna diagnostična merila za številne tako imenovane »duševne bolezni« v psihiatriji. Za izboljšanje psihoterapevtske prakse bi bilo bolje, če bi sodobni zdravniki zmanjšali svojo odvisnost od »pametne« tehnologije in psihoaktivnih zdravil ter namesto tega povečali uporabo filozofije v duševnem zdravju.
V članku pokažem, katere neresnice in mite uporabljajo predstavniki/-ice desne konservativne religiozne opcije in koliko denarja namenijo temu, da bi ženske odvrnili od splava. Pri tem je pomembno, da se poslužujejo tudi neetičnih prijemov, kot je zavajanje nosečih žensk, ko mislijo, da se namenijo v kliniko za opravljanje splava, v resnici pa gre za kuliso oziroma centre za krizno nosečnost (CKN), ki posnemajo klinike za splav in v katerih nosečim ženskam predstavljajo znanstveno neutemeljne trditve in jih prestrašijo, da naj ne bi naredile splav. Katere so te neresnice, ki jih desničarji/-ke že desetletja razglašajo? Splav je umor; srčni utrip zarodka pri 18 dneh pomeni, da je oseba; fetus čuti bolečino; splav povzroča raka na dojkah; splav je nevaren; splav povzroča postabortivni sindrom; sindrom travme po splavu, mit o razveljavitvi splava in centri za krizno nosečnost (CKN) posnemajo klinike za splav.
V članku se ukvarjam z vprašanjem avtentičnosti in Mitseina pri Heraklitu (535–475 pr. n. št.) in Konfuciju (551–479 pr. n. št.) z obravnavo njune misli o harmoniji nasprotij. Ker sta Heraklit in Konfucij krepost (virtus) poslušanja/usklajevanja povzdignila nad krepost videnja/razumevanja, sem njuno misel o harmoniji poskušala razumeti kot presežek zgodovinskih meja, ki nas doseže v intimnosti našega poslušanja, pa tudi kot poskus vzpostavitve medkulturnega dialoga med vzhodom in zahodom.
Rad se bavi analizom sadržaja i problemskim razmatranjem dejstva kablovske televizije N1 na prostorima bivše Jugoslavije. U uvodu predstavljamo osnovnu vlasničku strukturu ove medijske kuće od 2014. godine do danas. Pomoću metode studije slučaja izvodimo ideološku analizu medijskih reprezentacija pobede Đorđe Meloni na italijanskim izborima 2022. godine. Ideološku analizu izvodimo na temelju teorije ideologije slovenačkog teoretičara Rastka Močnika. Zatim izvodimo jedan teorijski prelom u kojem, pomoću Močnikovih teza o vladajućoj ideologiji neoliberalizma, istražujemo širi kontekst propasti i transformacije nacionalnih država i njenih medijskih institucija u doba dominacije transnacionalnog kapitala. Ustanovljujemo da politike identiteta predstavljaju vladajuću ideologiju neoliberalizma. Studije slučaja sa N1 se potom iznova ispituju kao primeri identitarističkih praksi. U zaključnim razmatranjima tvrdimo da, iako deluje da je neoliberalni medijski aparat podjednako jak na periferiji kao i u centru, pravu meru njegove dominacije možemo videti u meri dominacije vladajuće ideologije koju taj on reprodukuje.
Beseda biti moderen je vedno v modi. Po navadi s to besedo označujemo vse, za kar bi radi opozorili, da gre za »novost« ali za »najnovejši trend« na kakršnem koli družbenem in osebnem področju. A vendar – ali ste se že kdaj vprašali, kaj naj bi pomenilo biti moderni in kdaj naj bi postali moderni? Gre za obdobje 17. stoletja, ki se nanaša na razsvetljenstvo in pojmovanje znanosti ter filozofije, kot so na primer Boylov izum zračne črpalke, Hobbsov Leviatan, pojmovanje neskončnega napredka ali razcep stvari-na-sebi in transcendentalnega subjekta, kakor o tem pravi oziroma na tem utemelji pojmovanje modernosti Bruno Latour.
Nikoli nismo bili moderni, Studia Humanitatis, 2021, 220 strani; spremna beseda: Jernej Kaluža in Jan Kostanjevec
Bruno Latour, nedavno preminuli sociolog in antropolog znanosti, je najbolj znan po svojih knjigah, kot so Laboratorijsko življenje (skupaj s Stevom Woolgarjem, 1979), Znanost v akciji (1987) in Pasteurizacija Francije (1993). Knjiga Nikoli nismo bili moderni (1991) se poleg omenjenih uvršča med njegove najbolj znane, a ne tudi tako odmevne knjige. Kljub temu da so bile njegove študije znanstvene prakse nekoč povezane s socialno-konstrukcionističnimi pristopi k filozofiji znanosti, se je Latour močno oddaljil od takih pristopov, še najbolj pa je to storil prav s pričujočo knjigo, v kateri se je umaknil od delitve subjektivno/ objektivno in na novo razvil pristop k delu v praksi. Leta 2017 je dejal, da ga zanima delo na ponovni vzpostavitvi zaupanja v znanost in da je treba znanosti ponovno pridobiti izgubljeno avtoriteto.
Predan, Barabara (ur.). Robovi, stičišča in utopije prijateljstva. Spregledane kulturne izmenjave v senci politike. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino in Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani.
Ko sem pred leti drugič obiskala Mehiko, sem svoji družini na vsak način želela pokazati tudi spomenik Josipa Broza Tita, katerega prisotnost v osrednjem parku Mexico Cityja Chapultepec (slo. Hrib kobilic) je ob prvem obisku te dežele podkrepila tezo mehiške prijateljice, da »smo Mehičani in Jugoslovani enaki«. Ker le nekaj let nazaj orientacije po odprtem prostoru še nismo povsem predali korporativnim algoritmom, sem se v ponovnem iskanju spomenika obrnila na voznike taksijev, ki so se pomenkovali ob njihovih na robu parka parkiranih vozilih. Moje iskanje spomenika sem zavila v lastno nezmožnost predstavljivosti o morebitni (sedanji) pomembnosti zgodovinske osebnosti, politike in zgodovine, ki jo je ta figura poosebljala, česar sem se zavedla nemudoma ob prejemu odgovora: