Prispevek obravnava aktualnost politične hipoteze zapatizma, po kateri je avtonomija edini in najboljši način boja proti kapitalizmu. Preverja jo skozi dve obdobji recepcije zapatizma, obdobje neoliberalne globalizacije in alterglobalističnega gibanja ter obdobje singularne krize kapitalizma, ter na osnovi etnografske pripovedi o srečanju zapatistične delegacije z aktivisti_kami v času Potovanja za življenje.
