Številka 260 – Rasizem razrezani svet

Številka 260 – Rasizem razrezani svet

ČKZ Št. 260 – (2/4 2015)

 

Mojca Pajnik (str. 7–15)

Uvodnik: V imenu ljudstva: sodobni procesi rasizacije

Giovanna Campani (str. 19–27)

Nejasne meje rasizma, neofašizma in nacionalnega populizma

Današnji evropski prostor zaznamujejo naraščajoči nacionalizem, rasizem, ksenofobija in islamofobija. Te pojave de facto podpirajo osrednje politične stranke, kot je nemška CDU-CSU, britanska Konservativna stranka, fran­coska UMP in tudi Socialistična stranka (kar je mogoče ponazoriti z izjavo sedanjega predsednika vlade Mauela Vallisa o Romih). Toda še odkritejše jih podpirajo različne stranke in gibanja, ki jih na splošno označujemo za desno populistične. Pojem »populističen« je v resnici postopoma izpodrinil pojem »fašističen« in z njim ozna­čujemo skrajna ali radikalna desničarska gibanja in stranke, kot je npr. Nacionalna fronta v Franciji, ki zagovarja »bolj prikrite« oblike rasizma, ki jih lahko splošneje opredelimo kot »kulturni rasizem«. Fašizem, ali natančneje neofašizem, pa zato ni izginil: v zadnjih letih je ponovno prilagodil svojo ideologijo in simbole in ostaja minori­taren element evropske politične arene. Članek obravnava razlike in podobnosti med neofašizmom in desničar­skimi »populističnimi« gibanji. Osredinja se na italijanski primer, ki je lahko poučen zaradi tradicije fašizma in neofašizma, ki sega v 40. leta prejšnjega stoletja (čas po koncu 2. svetovne vojne), in desničarske populistične sile, Severno ligo, ki ima v jedru svojega programa protimigracijsko sporočilo (v zadnjem času ga kombinira z odločnim zavzemanjem proti evru in EU).

Ključne besede: rasizem, islamofobija, populistična gibanja, (neo)fašizem, skrajna desnica, Italija

Giovanna Campani je profesorica medkulturne komunikacije in antropologije spola na Univerzi Firence (Itali­ja). Vodja različnih podiplomskih programov na temo medkulturne komunikacije in magistrskih programov na temo družbenega spola, enakih možnosti in kulturnega pluralizma. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.)

 

Vlasta Jalušič (str. 28–43)

Rasizem, ideologija in sovraštvo: Poskus razumevanja sodobnega rasizma in EU antirasističnih politik v luči teze o rasizmu brez rase

 

V članku postavljam v ospredje vprašanje današnje vloge rasizma in rasnega razlikovanja in se sprašujem o razmerju med ideologijo in dejanjem oziroma analiziram njun medsebojni odnos v primeru individualnih in kolektivnih nasilnih dejanj. Pri tem me zanima predvsem, ali gre pri rasizmu predvsem za ideologijo in če je tako, za kakšno ideologijo gre, katere so njene karakteristike in čemu je ta ideologija namenjena. Ali je rasizem predvsem ideologija sovraštva, ki besede spreminja v dejanja, v nasilje, oziroma, ali gre pri rasizmu predvsem za ideološki »blueprint«, za nasilje iz sovraštva? V prvem delu članka razpravljam o tem, kakšno je sodobno razumevanje rasizma oziroma rasizmov na podlagi teze o neorasizmih kot kulturnih rasizmih. V drugem delu analiziram nekatere poteze rasističnih ideoloških korpusov, ki so se oblikovali v pripravi na kolektivno nasilje v primerih nekdanje Jugoslavije in Ruande v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Sprašujem se, kako so ti kor­pusi nastali iz posttotalitarnega izkustva, kako se je v tem kontekstu ustvarjalo razmerje med rasizmom, kulturo in etno/nacionalizmom ter sodobnim političnim sistemom in kakšne posledice ima to za razumevanje vloge rasizma/rasizmov danes. V sklepnem delu članka razmišljam o rasizmih brez rase (oziroma kulturnih rasizmih) kot kompleksih konstruktih neenakosti, ki v sodobnem globaliziranem svetu učinkujejo kot blažilec (politične) odgovornosti, preprečujejo mišljenje ter z omogočanjem preprostih in hkrati vseobsežnih kulturalističnih razlag ustvarjajo ločnice, ki perpetuirajo rasistične institucije in ravnanja. Obenem podajam kritičen odgovor na vpra­šanje, zakaj je današnja antirasistična politika EU osredotoča na ideologijo kot sovražni govor in na »zločine iz sovraštva« (hate crime).

Ključne besede: rasizem, ideologija, sovražni govor, zločin iz sovraštva, (kolektivno) nasilje, antirasistična poli­tika EU

Vlasta Jalušič je politologinja, raziskovalka na Mirovnem inštitutu v Ljubljani in predavateljica na Univerzi na Primorskem. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.)

 

Gal Kirn (str. 44-53)

Ime česa je Pegida?

 

premestitve razrednega antagonizma, ki večinoma poteka na način islamofobije in sovraštva do migrantov, hkrati pa zamegljuje dolgoročne učinke razrednega kompromisa po letu 2002, ki je v Nemčijo že takrat po­stopoma uvajal model neoliberalnega varčevanja in ki delno že razloži »uspešnost« Nemčije v času sedanje kapitalistične krize. Pegida tako ni le odklon od uradne politike, prav tako pa ni zgolj ime, ki stoji na mestu nereflektiranih, zmedenih in »zaskrbljenih državljanov«, kot so jih poimenovali glavni nemški politiki in mediji. Pegido moramo razumeti raje kot simptom varčevalne politike, povečanega izkoriščanja delavskih razredov in družbenih neenakosti v Nemčiji in kot desni politični odgovor na povečano negotovost v sedanji krizi EU, ki tudi v uradni nemški politiki dobiva nove obrise v stranki AfD (Alternativa za Nemčijo).

Ključne besede: Pegida, skrajno desno gibanje, skrajni center, neoliberalizem po nemško, varčevalne politike, kulturalizacija z islamofobijo

Gal Kirn trenutno dela kot raziskovalec na Humboltovi univerzi v Berlinu. Doktoriral je iz politične filozofije na temo Louisa Althusserja in zgodovine socialistične Jugoslavije. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.)

 

Egon Pelikan (str. 54-68)

Teorije zarote po slovensko: antisemitizem brez Judov

 

V prispevku obravnavam »teorije zarot«, ki so se na Slovenskem uveljavile z nastopom modernizacije ob koncu 19. stoletja. Osnovna misel prispevka je, da je bila »teorija zarote« vgrajena v izhodišče nastajanja moderne politične misli na Slovenskem in kot koncept politične mobilizacije deluje v političnem življenju zelo podobno vse do danes. V prispevku so na tem primeru najprej na kratko predstavljene zgodovina Judov na Slovenskem in oblike antisemitizma v zgodovini Slovencev. Posebnost zgodovine judovstva in posledično antisemitizma na Slovenskem je, da Judi v zgodovini tega prostora nikoli niso imeli pomembnejše družbene, gospodarske, kultur­ne ali politične vloge. Tudi judovska populacija je bila na Slovenskem v različnih zgodovinskih obdobjih majhna, ali pa je sploh ni bilo. »Slovenski primer« do skrajnosti potrjuje tezo, da v evropski zgodovini antisemitizem nikoli ni bil v realnem sorazmerju s številom Judov in njihovim vplivom v neki družbeni skupnosti. Sicer so Slo­venci antisemitizem prevzemali od drugod, predvsem iz kulturnih prostorov srednje Evrope; in na slovenskem primeru lahko spremljamo prepletanje vrste antisemitskih vplivov, pri katerih je imela stigmatizirana podoba judovstva pomembno vlogo v različnih ideologijah.

Ključne besede: zarota, antisemitizem, Judi, homoseksualci, masoni

Egon Pelikan je izredni profesor zgodovine 19. in 20. stoletja na Fakulteti za humanistične študije, Univerza na Primorskem. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.)

 

Irena Šumi (str.69-84)

Slovenski antisemitizem, živ pokopan v ideologiji slovenske narodne sprave

 

Po letu 1991 je ideologija narodne sprave, kot jo je formulirala filozofinja Spomenka Hribar že v 80. letih prejšnje­ga stoletja, postala nerazločljiv del slovenske postsocialistične tranzicije. Interpretacija konfesionalnega spopada med drugo svetovno vojno na okupiranih slovenskih tleh, ki jo ideologija posvaja, ima vrsto pravnih, političnih in kulturnih ter družbenih posledic. V skladu z zgodovinskim jedrom slovenske biopolitike, ki jo določa vztrajno psevdobiologistično razumevanje družbenih kontinuitet, ideologija sprave uveljavlja specifičen zgodovinski re­vizionizem, katerega konstitutivni del je tudi popolno premolčanje predvojnega konfesionalnega in ideološkega antisemitizma tedanje slovenske Rimskokatoliške cerkve in z njo tesno povezane največje politične stranke, Slo­venske ljudske stranke. Zato ideologija sprave povsem izbriše tudi medvojno preganjanje slovenskih Judov v rokah kolaboracionističnih oblasti, kakor tudi povojni programski antisemitizem revolucionarnih oblasti. Ideologija sprave s tem premolčanjem ni zgrešila le svojega deklariranega cilja ‘sprejetja naše zgodovine’, temveč je zgodovino povsem dekontekstualizirala, zanikala cela poglavja in jo s tem potvorila. Čeprav je sprava v teh idejnih okvirih razviden politični polom, je paradoksalno, ideološko tembolj uspešen diakritik obeh tesno kompatibilnih polov slovenske tranzicijske politike, t. i. levega in desnega političnega bloka, ki sta sicer oba od leta 1991 povsem zave­zana neoliberalnim ideologijam in politikam.

Ključne besede: narodna sprava, biopolitika, antisemitizem, negacionizem, zanikanje holokavsta

Irena Šumi, doktorica antropologije, je raziskovalka v Alma Mater Europaea, Maribor, in zunanja predavatelji­ca na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani. Ukvarja se z zgodovino in sodobnostjo slovenskih Judov, z etničnostjo, mejnostjo, nacionalizmom, rasizmi in antisemitizmom. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.)

 

Ana Frank in Iztok Šori (str. 89-103)

Normalizacija rasizma z jezikom demokracije: primer Slovenske demokratske stranke

 

Članek obravnava vprašanje, kakšne diskurzivne strategije omogočajo političnim strankam širjenje rasističnih in ksenofobnih idej v razmerah parlamentarne demokracije in v etablirani politiki. Teoretsko avtorja izhajata iz študij rasizma, populizma in radikalne desnice. V empiričnem delu analizirata elemente rasizma in (radikalno desnega) populizma v diskurzu Slovenske demokratske stranke, pri čemer se osredinjata zlasti na diskurz pou­stvarjanja »drugega«. V analizo diskurza so vključeni intervjuji s predstavniki in predstavnicami stranke in bese­dila, ki jih je stranka objavila na svojih spletnih straneh. Analiza je pokazala, da stranka SDS družbene probleme artikulira skozi rabo nacionalističnih, nativističnih in esencialističnih argumentov ter širi in normalizira ksenofob­ne in rasistične ideje tako, da poustvarja manjšine in politične nasprotnike kot grožnjo slovenski kulturi, vredno­tam in življenjskemu slogu ter stranki sami.

Ključne besede: rasizem, populizem, radikalna desnica, politični diskurz, internet, Slovenska demokratska stranka

Ana Frank je raziskovalka na Mirovnem inštitutu v Ljubljani, kjer deluje v okviru raziskovalnih projektov, ki naslavljajo rasizem, diskriminacijo, človekove pravice in spol. Ukvarja se tudi s študijami islama, orientalizma in evropeizacije. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.)

Iztok Šori je raziskovalec na Mirovnem inštitutu v Ljubljani, kjer med drugim sodeluje pri raziskovalnih projek­tih, ki tematizirajo sodobni populizem v povezavi z rasizmom in ustvarjanjem »drugega«. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.)

 

Iztok Šori (str. 104-117)

Za narodov blagor: skrajno desni populizem v diskurzu stranke Nova Slovenija

 

V članku na primeru stranke Nova Slovenija raziskujemo, kako deluje populizem v kombinaciji s krščansko demokratsko ideologijo. Analiziramo strankin diskurz in se pri tem osredinjamo na njihove argumente, ideje in ideologije, kako stranka okvirja družbene probleme in rešitve ter kako uveljavlja diskriminacijo manjšinskih sku­pin. V analizo smo zajeli intervjuje s predstavniki in predstavnicami stranke ter besedila, ki jih je stranka objavila na svojih spletnih straneh. Kot raziskovalni metodi smo uporabili kritično analizo okvirjanja in analizo diskurza. Oblike delovanja proti manjšinam, poustvarjanje antagonizmov med ljudstvom in »drugimi« ter nativistično razumevanje države in državljanstva kažejo, da delovanje in diskurz Nove Slovenije deloma sovpadajo s skrajno desnim populizmom.

Ključne besede: Nova Slovenija, Mlada Slovenija, krščanska demokracija, populizem, rasizem, politični diskurz

Iztok Šori je raziskovalec na Mirovnem inštitutu v Ljubljani. Proučuje sodobni populizem v povezavi z rasiz­mom in konstrukcijo »drugega«, enakost spolov, prostitucijo, trgovanje z ljudmi, migracije, politično reprezen­tacijo, usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.)

 

Roman Kuhar (str. 118-132)

Konec je sveta, kakršnega poznamo: Populistične strategije nasprotnikov Družinskega zakonika

 

Izhodiščna teza besedila je povezana z novo vlogo RKC v razpravah o temah, povezanih s seksualnim drža­vljanstvom: prek vzpostavljanja satelitskih organizacij, ki delujejo v njenem imenu, sekularizira svojo podobo in diskurz z namenom klerikalizacije družbe. Ena tovrstnih satelitskih organizacij je Civilna iniciativa za družino in pravice otrok (CIDPO), ki je bila osrednji nasprotnik novega Družinskega zakonika. V članku z metodo kritične analize okvirov analiziramo njen diskurz in ga umeščamo v kontekst politične homofobije in populističnega delovanja. Ugotavljamo, da je bilo osrednji okvir diskurza CIDPO vzpostavljanje homoseksualnosti kot grožnje – najprej v odnosu do »nedolžnih« otrok, pa tudi v odnosu do »prave« družine. Analizirana besedila vsebujejo ja­sne in preproste dvojice problem-rešitev, kjer je problem rešljiv z odstranitvijo (pravno, simbolno, fizično) tistih, ki so konstituirani kot problem (homoseksualci). Rezultate analize v sklepnem delu postavljamo v širši evropski kontekst množičnih konservativnih gibanj proti t. i. teoriji oziroma ideologiji spola. Pri tem gre za novo poglavje v boju konservativnih sil proti človekovim pravicam LGBT-oseb. Označuje ga prevzem jezika in konceptov, ki so bili še pred kratkim značilni za zagovornike enakosti spolov in človekovih pravic LGBT-oseb.

Ključne besede: seksualno državljanstvo, populizem, Družinski zakonik, politična homofobija

Roman Kuhar je raziskovalec na Mirovnem inštitutu in izredni profesor na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.)

 

Nina Meh (str. 133-143)

Dogodkovni čas: Analiza medijskega diskurza v razpravah o Družinskem zakoniku

 

Avtorica svoje raziskovanje v članku začne z vprašanjem, kako se različne percepcije časa odražajo v sodobnem medijskem diskurzu o družini med kampanjo o družinskem zakoniku, ki je marca 2012 potekala v Sloveniji. Ugotavlja, da del zagovornikov in vsi nasprotniki zakonika svoja prepričanja o tem, kdo je prava družina, obliku­jejo skozi dualistično časovno strukturo ciklične in linearne percepcije. Tradicionalna oz. nuklearna na eni strani in preostale oblike družin na drugi (istospolna, enostarševska itd.) so postavljene v hierarhično razmerje, ki ga poimenuje vrednostni dualizem ciklične in linearne časovne percepcije. Tak dualizem v praksi opravičuje delitev na prave in neprave (resnične, neresnične) oblike družin in s tem argumentom teži k uveljavitvi njihovega različ­nega pravnega in družbenega položaja. V zadnjem delu prispevka avtorica utemelji koncept dogodkovne per­cepcije časa, ki je vezana na razbitje identitete kot fiksne in ponuja vpogled na identitetne skupine skozi fluidne in spremenljive identifikacije, natančneje – v časovni terminologiji – dogodke (družine, ljudi, kulture). V razdela­ni teoretični ideji dogodkovnega časa avtorica vidi novo časovno paradigmo, ki presega vrednostni dualizem in tako odpravlja podlago za dejansko diskriminacijo določenih oblik družin, kultur in drugih identitetnih skupin.

Ključne besede: čas, ciklični in linearni čas, dogodkovni čas, vrednostni dualizem, družina

Nina Meh je mag. kulturologije. Od leta 2010 sodeluje z RTV SLO kot novinarka, scenaristka in redaktorica, od nedavnega je zaposlena na Biotehničnem izobraževalnem centru Ljubljana. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.)

 

 

Adin Crnkić (str. 144-152)

Fašizem brez obraza: Avtonomni nacionalisti Slovenije

 

Prispevek obravnava generični fašizem in hkrati namenja pozornost fašistični ideologiji. Avtor prispevka trdi, da koncept generični fašizem lahko uporabimo kot krovni pojem, v katerega uvrščamo različna neofašistična, nacionalsocialistična in skrajnodesničarska gibanja. Avtor se prav tako osredinja na fašistično ideologijo, za ka­tero ugotavlja, da je fluiden in kontinuiran proces, ki skozi čas prevzema različne oblike in permutacije. Namen prispevka je prek koncepta generičnega fašizma in na podlagi sodobnega nacionalsocialističnega gibanja podati tako tipološko večdimenzionalno definicijo kot minimalistično definicijo fašizma ter s tem nadgraditi dosedanjo teorijo generičnega fašizma. V prvem delu avtor predstavi koncept generičnega fašizma, njegove značilnosti in prednosti, nato to poveže z mimikretičnostjo fašistične ideologije, kjer tudi zapiše različne interpretacije fašiz­ma. V drugem delu se avtor posveti primeru Avtonomnih nacionalistov, nato pa še lokalni frakciji imenovani Avtonomni nacionalisti Slovenije, pri tem pa poudari nekatere razlike med njima. V zadnjem delu zapiše ugoto­vitve, prednosti in slabosti uporabe koncepta generičnega fašizma in sklepne misli.

Ključne besede: generični fašizem, fašistična ideologija, mimikretičnost fašizma, Avtonomni nacionalisti

Adin Crnkić je politolog in študent doktorskega programa Balkanski študiji na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.)

 

Veronika Bajt (str. 153-166)

Nacionalizem in rasizem v patriotizmu »Tukaj je Slovenija«

 

Članek opozarja na problem samooklicanih »domoljubnih« skupin v Sloveniji, ki uporabljajo domoljubje za le­gitimiranje nestrpne nacionalistične in rasistične, kot tudi homofobne retorike in delovanja. Je študija primera »domoljubnega« projekta z naslovom Tukaj je Slovenija, na katerem poudarja povezavo med patriotizmom, nacionalizmom in rasizmom.¹ Za to gibanje je značilen izrazit poudarek na mladih (tj. mlajših od 25 let), ki jih Tukaj je Slovenija nagovarja skozi različne programe, akcije in organizacijo dogodkov družabne narave. Obrav­navani primer je kontekstualiziran z razpravami o nacionalističnih oziroma rasističnih težnjah določenega druž­beno-političnega okolja v Sloveniji, ki omogoča in celo krepi promocijo nestrpnih in sovražnih sporočil, teme­lječih na primordialnem razumevanju naroda kot homogene etno-kulturne skupnosti. Skozi pregled zgodovine in glavnih dejavnosti so analizirani simboli, ideologija, diskurz in delovanje projekta Tukaj je Slovenija, kjer je še posebej poudarjena vloga spleta in družbenih omrežij, kot je Facebook. Članek analizo dopolnjuje z intervjuji z (nekdanjimi) člani in simpatizerji, katerih naracije omogočajo redek vpogled v razmišljanja, ki sicer ostajajo zu­naj prevladujočih diskurzivnih praks.

Ključne besede: nacionalizem, domoljubje/patriotizem, rasizem, Tukaj je Slovenija

Veronika Bajt je sociologinja z doktoratom znanosti z britanske Univerze v Bristolu. Je raziskovalka in vodja projektov na Mirovnem inštitutu. Teme njenega zanimanja vključujejo migracije in integracijo, nacionalizem, rasizem, ksenofobijo in sovražni govor. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.)

 

Boris Vezjak (str. 167-170)

Hervardi, Valenčič in vprašanje rasizma

 

Faksimile sodbe v primeru Valenčič (str. 171-175)

 

 

Zarja Protner (str. 179-189)

Populistične skrajno desne stranke v evropskem parlamentu – pohod na Evropo

 

Populistične skrajno desne stranke (PSDS) so postale pomemben del politike, ne le na državni ravni, temveč tudi v Evropski uniji. Z volitvami 2014 se je povečalo število poslancev PSDS v evropskem parlamentu (EP), v Franciji in na Danskem sta skrajno desni stranki dobili največ glasov, v EP sta prvič vstopili odkrito neonacistični stranki. Pregled lanskih volilnih rezultatov, sklepanja zavezništev in podatkov o aktivnosti PSDS v prejšnjem mandatu EP omogoča prepoznavanje vpliva teh strank na evropsko politiko. Iz analize sklepamo, da PSDS tako kot doslej tudi v tem mandatu ne bodo imele močnega vpliva na politiko EP, in sicer zaradi raznolikosti njihovih ideologij ter posledično nezmožnosti sklepanja trdnih zavezništev in koherentnega delovanja političnih skupin. Tudi v prihodnosti bodo člani PSDS v EP večinoma delovali kot samostojni poslanci, kar zanje pomeni manj sredstev in vpliva. Vendar pa jim bo številnost omogočila zaviranje odločevalnih procesov in še glasnejše izraža­nje radikalnih stališč. Zaradi populizma, temelječega na izključevanju Drugega, se te stranke osredinjajo na pro­bleme imigracij in etničnih manjšin, čedalje bolj slišna pa postajajo njihova protiislamistična stališča. Rasistični diskurzi, ki jih zmerne stranke ne obsodijo ali jih celo reproducirajo, so grožnja evropski demokraciji.

Ključne besede: skrajna desnica, politične stranke, populizem, evropski parlament, evropske volitve 2014

Zarja Protner je diplomirana novinarka in podiplomska študentka komunikologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.)

 

Gabriella Lazaridis and Vasiliki Tsagkroni (str. 190-202)

‘Sodobni črnosrajčniki’ v Grčiji in Veliki Britaniji: strategije sovraštva in akcije proti ‘drugemu’

 

Članek se osredinja na dejavnosti skrajnih političnih skupin in njihovo povezanost s primeri viktimizacije t. i. drugih. Glede na porast rasizma, nasilja in sovražnega govora do manjšinskih skupin, ki temeljijo na nacional­ni, etnični, verski, spolni in politični identiteti, članek raziskuje vpletenost dveh političnih skupin v nasilje ali sovražno hujskanje: grške Zlate zarje in Angleške obrambne lige (English Defence League) iz Velike Britanije. Proučuje od ‘nacionalnih demonstracij’ EDL, uličnega gibanja, do ‘Odbora nacionalnega spomina’ Zlate zarje, torej političnih strank, ki so se kot t. i. tretja sila pojavili v parlamentu, in kako razumeti aktivizem takih skupin v institucionaliziranih demokracijah. Članek temelji na analizi teh dveh primerov in zagovarja tezo, da ideja nacije, ki je v središču njihovega konstrukta, fenomen takih skupin osvetljuje kot sodobno in popularizirano različico kaznivih dejanj iz sovraštva po Evropi.

Ključne besede: skrajna desnica, nasilje, EDL, Zlata zarja, rasizem, populizem

Gabriella Lazaridis je predavateljica na Univerzi Leicester, ki se ukvarja s področji etničnosti, migracij, socialne izključenosti, vključenosti in družbenega spola. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.)

Vasiliki Tsagkroni je znanstvena sodelavka na Univerzi Leicester. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.)

 

Edma Ajanovic, Stefanie Mayer and Birgit Sauer (str. 203-214)

 

Naravni sovražniki: Artikulacije rasizma v desničarskem populizmu v Avstriji

Članek raziskuje različne artikulacije rasizma v desnih populističnih diskurzih v Avstriji. Temelji na štirih študi­jah primerov, ki se osredinjajo na Avstrijsko svobodnjaško stranko (FPÖ), njeno mladinska organizacija (RFJ), novo desničarsko Identitetno gibanje Avstrije (IBÖ) in številne nevladne organizacije, ki se borijo proti (gradnji) mošej in islamskih centrov. Uporabili smo kritično analizo okvirov besedil, ki so jih te organizacije objavile na spletu. Analiza je bila opravljena v okviru dveh projektov, ki jih je sofinancira EU. V prispevku smo se osredinili na argumentativne strategije in vzorce oblikovanja pomenov, povezanih z okviri, ki temeljijo na »drugačenju«, etnizaciji in rasizmu, ki sestavljajo približno polovico glavnih okvirov analiziranih desnih populističnih diskurzov. Natančno branje teh diskurzivnih strategij kaže na tri različne oblike rasističnega artikulacije: protimuslimanski rasizem, etnopluralizem in ksenorasizem. Te oblike rasističnih artikulacij se ne razlikujejo le glede na skupine, ki so stigmatizirane kot »drugi«, ampak tudi po rasistični logiki in glede na naloge, ki naj bi jih imele v desničarskih populističnih diskurzih. Medtem ko je protimuslimanski rasizem predvsem sredstvo ustvarjanja pozitivne samo­podobe, je etnopluralizem koherentna ideologija. Na drugi strani deluje ksenorasizem predvsem kot sredstvo za naturaliziranje privilegijev domačinov in krepi desničarsko populistično diskurzivno hegemonijo. Te empirične ugotovitve lahko povežemo s teoretskimi razpravami o rasizmu in podpirajo zahteve, da v definicijo rasizma kot analitični koncept vključimo 'nove', 'diferencialistične' oblike rasizma.

Ključne besede: rasizem, desničarski populizem, Avstrija, analiza okvira

Edma Ajanovic je mlada raziskovalka na Oddelku za politologijo Univerze na Dunaju. Njeni osrednji razisko­valni interesi so migracije, nadnacionalne in translokalne prakse migrantov, desničarski ekstremizem/populi­zem in rasizem v Avstriji. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.)

Stefanie Mayer je mlada raziskovalka na Oddelku za politologijo Univerze na Dunaju. Njeni osrednji razisko­valni interesi so feministične teorije in politike, kritične teorije rasizma in politika zgodovine. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.)

Birgit Sauer je profesorica na Fakulteti za politične vede Univerze na Dunaju in vodja e-EAV ter projekta RAGE v Avstriji. Njeni osrednji raziskovalni interesi so kritične študije upravljanja in države, politike spola, desničarski populizem in politika čustev. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.)

 

Erik Valenčič (str. 215-230)

Prebujanje teme na Vzhodu: Krepitev skrajne desnice in neonacizma v srednji in vzhodni Evropi

 

Članek povzema razvoj in razmah skrajno desničarskih in neonacističnih skupin in strank po padcu socializma v Srednji in Vzhodni Evropi. Kljub razširjenosti je do tega pojava širša javnost ravnodušna in tudi množični mediji se temu problemu ne posvečajo dovolj resno. Mediji primere napadov srednje- in vzhodnoevropskih skrajnih desničarjev obravnavajo posamično ali v posameznih državah, medtem ko je osrednji problem prav ta, da se različne ksenofobne in neonacistične skupine med seboj spoznavajo, družijo, izmenjujejo izkušnje in delujejo usklajeno na nadnacionalni ravni. To potrjujejo napadi na istospolne, Rome in pripadnike drugih manjšin, sku­pno sodelovanje na nasilnih demonstracijah, prevzemanje enakega sloga oblačenja ter istih sloganov itd. Članek opozarja predvsem na razmere na Madžarskem, Češkem, Slovaškem in v Sloveniji, kjer neonacistične oziroma skrajno desničarske skupine pridobivajo vse več družbenega vpliva.

Ključne besede: skrajna desnica, neonacistične skupine, Madžarska, Češka republika in Slovaška republika

Erik Valenčič je neodvisni novinar. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.)

 

Irina Vinčić Manojlović (str. 231-240)

Dayton kot legalizacija etničnega čiščenja

 

Članek analizira neorasizem v Bosni in Hercegovini, ki je neposredna posledica politične sestave te države. Ustava BiH, nastala je na podlagi daytonskega sporazuma, ne definira BiH kot državo njenih državljanov, ampak kot državo etnično čistih skupin, predvsem Srbov, Hrvatov, Bošnjakov in pripadnikov manjšinskih skupin. Drža­va nenehno spodbuja neorasizem in marginalizacijo svojih državljanov, osnovni cilj etnonacionalističnih politik pa je zagotavljanje enovitosti določene etnične skupine. V takšni družbi so človekove pravice omejene na ko­lektivne pravice. Avtorica analizira politike in diskurze političnih strank ter šolskega sistema in svobode medijev kot osnovnih ideoloških aparatov države BiH, ki v največji meri proizvajajo neorasizem. V članku so obravnavani tudi problemi neorasistične diskriminacije pri državnih simbolih in praznikih v BiH. V sklepnem delu avtorica razpravlja o možnosti za odpravo daytonskega sporazuma. Po njenem mnenju so primeri solidarnosti in spošto­vanja med ljudmi temelj za boj proti neorasizmu. Hkrati v članku ugotavlja, da so etnonacionalistične politike razdelitve države še vedno močne in da je nemogoče pričakovati, da bi BiH v bližnji prihodnosti lahko odpravila daytonski sporazum in neorasistično diskriminacijo svojih državljanov.

Ključne besede: neorasizem, nacionalizem, Bosna in Hercegovina, daytonski sporazum, diskriminacija

Irina Vinčić Manojlović je magistrica politologije. Dela kot novinarka in prostovoljka v različnih nevladnih or­ganizacijah. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.)

 

Maša Pavlič (str. 245-257)

Negacionizem med slovenskimi srednješolci

 

Članek se osredinja na raziskavo, ki je bila izvedena januarja 2012 med 400 srednješolci v Sloveniji in je prever­jala, kolikšen je negacionistični vpliv med mladimi v Sloveniji. Takrat je že bilo mogoče zaznati negacionizem med mladimi, vendar se je predvidevalo, da njegova stopnja med slovenskimi srednješolci v primerjavi z drugi­mi zahodnoevropskimi državami in ZDA nižja. Raziskava je preverjala tudi stopnjo antisemitizma med mladimi, ki je, kot je potrdila raziskava, tesno povezana z negacionističnim vplivom. Raziskava je pokazala, da so za negacionistične vplive bolj dovzetni dijaki srednjih tehniških šol, ki imajo v predmetniku manj ur zgodovine in sociologije, kot gimnazij, in da je med njimi prav tako mogoče zaznati višjo stopnjo antisemitizma. Ugotovitve raziskave kažejo, da stopnja antisemitizma in negacionizma med srednješolci v Sloveniji ni zanemarljiva, zato bi bilo treba v prihodnje to temo v šoli obravnavati bolj poglobljeno.

Ključne besede: negacionizem, antisemitizem, zanikanje šoa, holokavst, srednješolci, zgodovina

Maša Pavlič, profesorica sociologije in zgodovine. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.)

 

Nena Močnik (str. 258-271)

Performativna pedagogika v poučevanju antirasizma

 

Članek se ukvarja z vprašanji učinkovitega poučevanja antirasizem v vsakdanjih kontekstih, kjer so tradicionalni rasizem zamenjale subtilnejše prakse izključevanja, sovraštva in nasilja. Zgodovinske konotacije terminov, kot so rasizem, ksenofobija, homofobija ipd., so specifično zaznamovale določene skupine ljudi in po svoje še po­globile razslojevanje med hegemonsko večino in zatirano manjšino, s tem pa so se pojavili tudi kazalci neučin­kovitosti poučevanja o antirasizmu, ki se kažejo predvsem pri prehajanju znanja iz teorije v prakso. Poučevanje o ideologijah izključevanja je predstavljeno skozi nove pristope t. i. performativne pedagogike, ki se je na za­četku proučevala predvsem v kontekstu vzporednic med učiteljem kot nekakšnim igralcem, ki svoje učence kot občinstvo angažira prek različnih igralskih tehnik in performativnih praks, s teoretičnim in aplikativnim razvojem pa postaja čedalje bolj razumljen kot kritičen pedagoški pristop, ki temelji na umetniški izraznosti, improvizaciji in kontinuiranem dialogu ter predvsem na telesu kot ideološko inskribiranem produktu.

Ključne besede: (anti)rasizem, performativna pedagogika, dialog

Nena Močnik je mlada raziskovalka na Fakulteti za družbene vede. Kot performativna pedagoginja sodeluje v številnih projektih na področju multikulturalizma in antidiskirminacije. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.)

 

Ildikó Barna (str. 272-283)

Poučevanje o sovraštvu in proti njemu na Madžarskem: študija primera

 

V sodelovanju z Action and Protection Foundation sta pravnik Kristóf Bodó in avtorica besedila leta 2014 organizirala program predavanj z naslovom Ozadje in družbene posledice zločinov iz sovraštva, ki je potekal na Fakulteti za pravo, javno upravo in vojaške vede Univerze za javno upravo v Budimpešti. Priložnost je bila izjemna, saj je poučevanje o zločinih iz sovraštva na Madžarskem redko, še zlasti znotraj institucij. Tovrstna predavanja so pomembna predvsem za tiste univerzitetne programe, katerih študentje se bodo v svojih prihodnjih poklicih srečevali s predstavniki manjšin, vprašanji človekovih pravic in morebitnimi zločini iz sovraštva. Vsi študentje so prihajali iz takih programov. Osrednji namen članka je predstaviti ta pilotni program. Avtorica najprej predstavi pedagoški in družbeni kontekst, nato pa predsodke, ki so razširjeni v madžarski družbi. V prve delu postavi tečaj v kontekst izobraževanja o človekovih pravicah, pri čemer uporabi koncept in tipologijo čustvene pedagogike. Obenem predstavi tudi predsodke do najranljivejših manjšin in opiše zločine in incidente iz sovraštva, ki so se zgodili na Madžarskem. Po predstavitvi konteksta v članku opiše celoten proces od načrtovanja kurikuluma do realizacije programa, skupaj z izkušnjami in izzivi. Po evalvaciji projekta predstavi še nekatere izzive za prihodnost

Ključne besede: izobraževanje za človekove pravice, čustvena pedagogika, participatorno učenje, interaktivna pedagogika, zločin iz sovraštva, Madžarska

Ildikó Barna je izredna profesorica na Fakulteti za družbene vede in vodja Oddelka za motodologijo družbo­slovnega raziskovanja Univerze Eötvös Loránd (ELTE) v Budimpešti. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.)

 

Živa Humer in Mojca Frelih (str. 284-290)

E-delovanje v šolah

 

O širjenju populizma, rasizma in diskriminacije v Evropi in Sloveniji je bilo v zadnjih desetletjih narejenih veliko študij. Digitalni mediji in družbena omrežja so tudi sredstva širjenja populizmov in sovraštva do 'drugih'. Ključ­nega pomena je ozaveščanje mladih o nasilnih medijskih vsebinah in hkrati usposabljanje mladih za državljan­sko delovanje. To je bil tudi eden od ciljev mednarodnega projekta E-delovanje proti nasilju, ki s participativnim pristopom nagovarja mlade k aktivnemu sooblikovanju družbe. V prispevku avtorici reflektirata pridobljene izkušnje z izvajanjem izobraževalnega modula »Spletni aktivizem in mreženje«, pri katerem je sodelovalo 111 dijakinj in dijakov s treh gimnazij. Sočasno je bilo 31 učiteljev in učiteljic vključenih v testiranje digitalne platfor­me, na kateri so dostopna različna gradiva, zajemajo pa vsebine, ki so bile testirane v razredih. Prispevek podpi­ra hipotezo, da je v Sloveniji nujno spodbuditi sodelovanje med šolami in nacionalnimi institucijami, povezanimi z izobraževalnim sistemom in nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo s temami, pomembnimi za izobraževa­nje. Na podlagi izkušenj gimnazij, ki so sodelovale pri projektu, se je pokazala potreba po gradivih, s katerimi bi določene kompleksne teme učinkoviteje približali mladim, jih usposobili za razsojanje o pojavih populizma, diskriminacije in rasizma ter jih spodbudili k delovanju proti stereotipom.

Ključne besede: mladi, medijsko opismenjevanje, virtualno učno okolje, aktivno državljanstvo

Živa Humer je sociologinja, raziskovalka pri nacionalnih in mednarodnih projektih na Mirovnem inštitutu. Raziskovalno se ukvarja predvsem s spolom in enakostjo spolov ter vprašanji medvrstniškega nasilja in dis­kriminacije. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.)

Mojca Frelih je sociologinja, ki je v različnih vlogah vključena v projekte Mirovnega inštituta in je vpeta v nev­ladni sektor od leta 1996. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.)

 

Prenesite celotno številko tukaj:

Zrcalo/Mirror 1		Zrcalo/Mirror 2