Cilj prispevka je preiskava raziskovalne etike in integritete v primerih, ko knjižnice in arhivi hranijo zbirke z občutljivimi podatki, informacijami, dokumenti in drugimi predmeti. V kontekstu sodobnih politik in pristopov odprtega dostopa preiskujemo načine varovanja osebnih podatkov, ki bi lahko vplivali na javno mnenje ali varnost. Arhivi družboslovnih podatkov delujejo kot repozitoriji, ki lahko koristijo novim generacijam raziskovalcev, da že obstoječe podatke uporabijo za morebitne nove premisleke ter prispevajo k izmenjavi znanja in kulturi deljenja podatkov, pridobljenih v družboslovnih raziskavah. To je vsekakor plemenit in zelo idealističen cilj, ki pa odpira pomembno vprašanje: Kako naj ravnamo z občutljivimi podatki (na primer prepisi pričevanj, intervjujev in fokusnih skupin ali podatki iz osebnih dnevnikov preživelih v vojni, pripadnikov različnih družbenih skupin in gibanj) iz posebnih zbirk? Ti podatki lahko škodijo sodelujočim v raziskavi, pa tudi njihovim skupnostim, kar znižuje zaupanje javnosti v raziskovalne procese in prizadevanja. V kratki razpravi se ukvarjamo z nevidnimi nevarnostmi, s katerimi se soočamo knjižničarji in arhivisti pri iskanju ravnotežja med spoštovanjem visokih etičnih načel in iskanjem resnice.
