Načela FAIR so bila prvič objavljena leta 2016. Vsebujejo smernice za dobro prakso ravnanja z raziskovalnimi podatki, katere cilj je podatke narediti najdljive (F – findable), dostopne (A – accessible), interoperabilne (I – interoperable) in ponovno uporabne (R – reusable). Vsaka začetnica je povezana z večjim številom meril, ki natančneje določajo vsebino načela, skupaj jih je 15. Načela FAIR poudarjajo strojno delovanje (tj. zmožnost računalniških sistemov za iskanje, dostop, interoperabilnost in ponovno uporabo podatkov brez kakršnega koli (ali z minimalnim) človeškim posredovanjem, saj se raziskovalci pri obravnavi podatkov vse bolj zanašajo na računalniško podporo, kar je posledica povečanja obsega, zapletenosti in hitrosti ustvarjanja podatkov. Čeprav načela FAIR izvirajo iz naravoslovnih ved, so uporabna tudi v drugih raziskovalnih disciplinah, vključno s humanistiko in družboslovjem. Evropska unija, posamezni financerji raziskovalnega dela in univerze čedalje bolj podpirajo in potrjujejo načela FAIR, kar sega od oblikovanja orodij in infrastruktur za ravnanje z raziskovalnimi podatki do oblikovanja politik za delo s podatki. Namen članka je predstaviti zgodovinski razvoj in uveljavljanje načel FAIR ter različna orodja in pristope, ki so se razvili za ocenjevanje primernosti podatkov za drugo rabo.
