22Junij2017

 Facebook ČKZ Switch to EnglishSwitch to Slovenian language

Nahajate se: Domov | Novice | Obvestila | Štiri desetletja Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo

Zadnje novice

Štiri desetletja Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo

Časopis za kritiko znanosti - razstava ob 40-letnici 

Štiri desetletja ČKZ

 

"ČASOPIS se bo boril proti nekritičnosti, oportunizmu in proti vsem težnjam na Univerzi in v družbi sploh, ki so nasprotne samoupravnim socialističnim odnosom."
(Sklep o ustanovitvi ČKZ, 1973, let. 1., št. 1˗3, str. 245-247. Dostopno na: www.dlib.si).

 



Leta 1973, ko je Konferenca zveze skupnosti študentov Slovenije ustanovila Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo (ČKZ), je nad družbenim prostorom visela teža dominantne partijske ideologije in retorike samoupravnega socializma, obenem pa je protikultura živela z občutkom svobode, občutkom, da je vse odprto.

Z današnje perspektive se zdi leto 1973 kot nekakšen laboratorij za desetletja, ki so sledila. S podpisom mirovnega sporazuma v Parizu se je končala vojna v Vietnamu, v New Yorku je bil opravljen prvi klic z mobilnim telefonom, prav tam so odprli tudi World Trade Center, vojaška hunta je v Čilu strmoglavila socialističnega predsednika Salvadorja Allendeja in državo spremenila v poligon za neoliberalno devastacijo, Ameriško psihiatrično združenje je umaknilo homoseksualnost iz svojega priročnika duševnih motenj, Pink Floydi pa so izdali album The Dark Side of the Moon.
 
Pogled v ustanovne spise ČKZ razkrije naracijo, ki se vsebinsko bistveno ne razlikuje od današnjih prizadevanj raziskovalnega in akademskega sveta, le besedišče je nekoliko spremenjeno, saj je »prva naloga … borba za reformo univerze, za afirmacijo znanosti kot vodilne proizvodne sile«(ibid.). S temi besedami se je leta 1973 odprl teoretski, raziskovalni in družbeni forum, ki spada 40 let pozneje med najstarejši in uveljavljen znanstveni periodični tisk s področja humanistike in družboslovja pri nas. ČKZ je takrat izbral problemsko uredniško usmeritev in interdisciplinarni pristop, ki pa nista prevladala brez uredniških nesoglasij. Tako se je v prvi polovici osemdesetih let v uredništvu vnel idejni in ideološki spor med, shematično rečeno, lacanovci in marksisti in uredništvo je razpadlo zaradi odhoda prvih, problemska usmeritev pa je povsem prevladala šele v začetku 90. let. Toda  zaveza kritičnosti je ostajala in ČKZ je danes eden redkih preostalih družbenih prostorov, ki daje glas antagonističnim političnim temam in iniciativam, ki so velikokrat tarča represivnih ali manipulativnih intervencij različnih družbenih, političnih ali kapitalskih centrov moči.
 
Seveda beleži zgodovina ČKZ tudi bolj kontroverzne momente, o katerih ne gre molčati. Sodelavci ČKZ so se z nastankom nove države Slovenije prelevili iz urednikov, avtorjev in sodelavcev Časopisa v akterje sprva procesa demokratizacije, nato pa slovenske mainstream nacionalistične politike. Med nekdanjimi sodelavci tako najdemo Igorja Bavčarja (odgovorni urednik), Janeza Janšo (sekretar uredništva), Pavla Gantarja (odgovorni urednik), Lea Šešerka (odgovorni urednik), Milana Zvera, Viko Potočnik, Leva Krefta, pozneje Igorja Lukšiča … Z vstopom v etablirani politični prostor se je marsikdo od njih oddaljil od ključne perspektive intelektualca, po kateri mora podpora temeljni človeški pravičnosti veljati za vsakogar in ne zgolj selektivno za tiste ljudi, za katere 'tvoja' stran, narod, stranka, kultura pravi, da si to zaslužijo. V dveh desetletjih, ko je praktično vsakdo ne glede na dejansko politično usmeritev govoril z liberalnim jezikom enakosti, pravičnosti in nediskriminacije, teh pojmov niso prenesli v vsakokratne aktualne politične odločitve, ker so doslednost raje zamenjali za 'praktičnost'.
 
V poosamosvojitvenem času je ČKZ ohranjal uredniško držo kot glasnik tem in vsebin, ki jih vse bolj spektakelsko usmerjena medijska krajina in vse bolj storilnostno-aplikativno naravnana akademija izpodrivata, marginalizirata, še ne prepoznavata ali preprosto opuščata zaradi njihove ideološke neustreznosti ali tržne neprofitnosti. Prepričani smo, da bi brez kritične drže ČKZ v zadnjih dveh desetletjih vsebina in oblika bojev in mehanizmi ter dispozitivi oblasti ostali večinoma neraziskani, zamolčani in potisnjeni v družbeno politično izolacijo. Omenimo naj nekatere vsebine tematskih številk: droge, Afrike, gejevske in lezbične študije, potrošništvo, vsakdanjost rasizmov, urbana gverila, socialna ekologija,  transformacije dela, evropski in slovenski represivni migracijski režim, ženske v znanosti, izbrisani, grafiti in street art, umiranje, odnos med pravom in oblastjo, učinki kolonializma in finančne globalizacije, družbeni boji v Indiji, evropska orientalizacija Balkana, vojna v/proti Iraku, Romi, deinstitucionalizacija totalnih ustanov, neofašizem, Metelkova …
 
Časopis za kritiko znanosti je danes vpet v kolesje neoliberalnega upravljanja znanstveno-raziskovalnega področja, ki sistematično marginalizira položaj humanistike in družboslovja, podpira aplikativnost, komercializacijo raziskovanja in visokošolskih institucij in ozke specializacije, ki preprečujejo izvorno mišljenje in  samostojno ter jasno artikulacijo. Pri financiranju je programska in multidisciplinarna uredniška usmeritev pod takimi diktati bolj kot ne 'neustrezna', vendar po prepričanju uredništva ČKZ dobro izhodišče za večplastne analize, celostnost, ostrino in inovativnost misli. Uredništvo ČKZ se spopada z vso družbeno patologijo današnjega časa, v katerem prekarizacija dela ne pomeni zgolj negotovega položaja, temveč zahteva od marsikatere/marsikaterega sodelavca in sodelavke tudi tisti razvpiti »funt mesa«. Prvi član uredništva se odpravlja v emigracijo s trebuhom za kruhom, ker ne more preživeti v razmerah, ki so bile za snovalce ČKZ leta 1973 verjetno zgolj vulgarna zgodovinska podrobnost v analitski matrici izkoriščevalskega reda.