04marec2024

 Facebook ČKZ 

ckz

Publikacije

Publikacije (20)

nedelja, 14 januar 2018 10:18

270. številka ČKZ: Avtonomna tovarna Rog

Written by

Izšla je zimska številka Časopisa za kritiko znanosti z naslovom Avtonomna tovarna Rog (ur. Polona Mozetič, Danijela Tamše). Ideja, da bi pri ČKZ del vsebin namenili temu prostoru in skupnosti, ki deluje v njem, sega že v leto 2015, dokončna odločitev o izvedbi pa je bila sprejeta po dogajanju v začetku leta 2016, ko so uporabniki dobili informacijo o nameri MOL, da kompleks izprazni. Dogajanje je kulminiralo v noči s 5. na 6. junij, ko je prišlo do poskusa nasilne evikcije.

Vendar pa se prispevki, zbrani v 270. številki, ne ukvarjajo primarno s tem dogajanjem. Avtorji – večina njih so aktivni uporabniki Avtonomne tovarne Rog, drugi pa vanjo občasno vstopajo z mislijo in željo po tem, da bi s svojim delovanjem opolnomočili tam delujočo skupnost – se v svojih prispevkih prej osredinjajo na vsakodnevno delovanje in dileme, s katerimi se pri tem soočajo, da bi tako pokazali na raznovrstnost in edinstvenost, ukoreninjenost in kompleksnost obravnavanega prostora, ki bo kaj kmalu praznoval že 12-letnico svojega delovanja.



Iz uvodnika: 

In kaj se je od junija 2016 naprej dogajalo v AT Rog, ki je v času poskusa evikcije prejela desetine podpornih pisem in izjav iz vsega sveta? Tisto poletje je privabilo številne podpornike in izvajalce programov. V Rogu je delno potekal festival Ana Desetnica, v celoti pa festival Transforma; izšel je rogovski fanzin Rogovilka; Rog je gostil veliko razstavo etabliranih umetnikov in številne druge podobne dogodke; svetovno priznani grafitar Blu je okrasil najvišje pročelje v kompleksu; vzpostavil se je migrantski center Second Home, ki je postal pomembno središče za organiziranje, učenje in druženje migrantov, še zlasti beguncev, ki so v Slovenijo prispeli v poletju migracij 2015; zvrstila so se številna vodenja po kompleksu, pikniki na dvorišču ter predavanja in okrogle mize pod plahto v desnem kotu dvorišča; tako kot prej so se prostori še naprej dograjevali in obnavljali.

 

/.../

Namen pričujoče številke ni, da bi podali celostno analizo AT Rog. To bi bilo tudi nemogoče, saj se je v skoraj dvanajstih letih obstoja nabralo toliko pripovedi, izkušenj in dogodkov, da jih ne moremo v celoti in vsestransko zajeti. Eden od razlogov je tudi, da ni enotnega in popolnega arhiva. Uporabniki so sicer, vsak posameznik ali kolektiv zase ali skupaj, beležili posamezne dogodke, včasih pripravili tudi analize – vendar so te pogosto parcialne, na pol končane ali samo začete. To je povsem logično in naravno: tako heterogen prostor, ki deluje po načelih samoorganizacije in različnosti, ne more imeti enotnega arhiva in ene skupne naracije. Zato je rogovska dokumentacija nujno razpršena in obravnava kvečjemu posamezne pobude, dogodke, politične akcije ali gibanja. Številni rogovci pogosto poudarjajo pomen, ki ga imata za Rog in njegovo delovanje neposredni stik, pa tudi (nepisana) kultura pripovedovanja, prek katerih se v prostore počasi vpeljejo novi uporabniki. Eden od avtorjev te številke opominja, da posameznikov status v Rogu med drugim določa tudi, koliko ključev ima, h katerim prostorom vse je pripuščen. Lahko bi dodali, da je vsaj toliko pomembno tudi to, koliko zgodb pozna in kako jih zna pripovedovati.

 

269. številka ČKZ: Mislimo revolucije. Ob 100-letnici oktobrske revolucije

Izšla je jesenska številka Časopisa za kritiko znanosti z naslovom Mislimo revolucije (ur. Nina Kozinc, Marta Gregorčič, Andrej Kurnik, Nikolai Jeffs), s katero revija obeležuje 100-letnico oktobrske revolucije. Številka odpira nove poglede na potenciale in omejitve emancipatornih in osvobodilnih politik, ki jih je sprožil oktobrski prevrat leta 1917 v Rusiji, na njegov vpliv na poznejša revolucionarna postajanja ter na nekatere aktualne gradnje antikapitalističnih alternativ.  



Iz uvodnika: 

»Nadejamo se, da bo premišljanje o oktobrski revoluciji z zgodovinsko distanco odstrlo tudi nove poglede na potenciale in omejitve sodobnih in aktualnih emancipatornih in osvobodilnih politik in da bo skupaj s ponovnim premislekom hipoteze revolucije odprlo nove politične horizonte. Vseeno nas v tem zvezku ne zanima toliko oktobrska revolucija kot predmet preučevanja, kot utemeljitev suverene oblasti in vzpostavitev režima. Ta perspektiva je z ukrotitvijo mnogoterih revolucionarnih isker, ki jih je sprožil oktober 1917, drugačne vizije, potenciale in procese preganjala in zatrla. Nas pa zanimajo ravno ti procesi, zato tokrat poskušamo revolucije misliti skozi »obrobna«, zamolčana, prezrta, potlačena, zatrta, a nič manj konstituirajoča izhodišča, s tem pa želimo odpreti tudi razpravo o političnih bojih, zoperstavljanjih in horizontih sedanjosti ter navsezadnje, in zakaj ne, o možnostih današnjega radikalnega preloma.

/.../

Obravnava dediščine oktobrske in nasploh socialističnih revolucij se mora osrediniti na manifestacije revolucionarne želje, na vseprisotno strujanje emancipacije in osvobajanja in na manifestacije kontrarevolucije v revoluciji in proti njej. Vsaka socialistična revolucija je imela svoj termidor, svoje manifestacije državnega terorja proti ekspanzivnim procesom emancipacije in osvobajanja. Razpustitev ustavodajne skupščine (januarja 1918), s katero so boljševiki monopolizirali revolucijo, krvav obračun z upornimi mornarji v Kronštatu (leta 1921), istega leta uničenje anarhističnega (mahnovističnega) Svobodnega ozemlja v današnji vzhodni Ukrajini, kjer so v praksi udejanjali ideje Petra Kropotkina in Francicsa Ferrera, uvedba Nove ekonomske politike (NEP) med letoma 1921 in 1928, ki vpelje elemente kapitalističnega gospodarstva, stalinizem, gulag, krvavi obračun z anarhisti v Barceloni maja 1937, Dachauski procesi, Goli otok, restavracija patriarhalnih družbenih odnosov itd.; vse to je v dvajsetem stoletju predstavljalo trd oreh za revolucionarje in revolucionarke, ki so želeli črpati iz revolucionarne paradigme oktobrske socialistične revolucije in se izogniti ponovnemu vstajenju zatiralskih pošasti državnega socializma. Dediščina oktobrske revolucije so tako tudi raznolika revolucionarna gibanja, ki so v dvajsetem stoletju začela z učbenikom socialistične revolucionarne paradigme in se v soočenju z družbeno realnostjo in sledeč antiavtoritarnim načelom radikalno spremenila. Ta gibanja, pa naj gre za gibanja delavske in družbene avtonomije ali za gibanja leta 68, so še danes veliki vir navdiha.«

 

268. številka Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo je posvečena sovražnemu govoru, prinaša pa tudi poseben prispevek na temo epistemologije migrantske krize ter pet recenzij.  

V slovenskem javnem prostoru se v zadnjem obdobju, še posebej od poletja 2015, vedno pogosteje govori o sovražnem govoru, njegovi definiciji in posledicah ter razmerju med njim in svobodo govora. Takšna pogostost termina zahteva tudi njegovo kritično analizo, teoretično in praktično.  

Številka je razdeljena na pet sklopov. Splošnim premislekom sledijo pravni in kriminološki pogledi. Posebno pozornost smo posvetili Evropi, migracijam in islamu, sklop o digitalnih medijih pa poleg teoretskega uvida prinaša tudi edini poglobljen intervju z avtorjem spletnega portala ZLOvenija pri nas. Tematsko številko zaokrožujeta prispevka na temo seksizma in homofobije.


Iz uvodnika: 
Pričujoča številka »združuje trinajst prispevkov, ki sovražni govor obravnavajo z vidika različnih disciplin. Prav mnogoterost pristopov k obravnavani temi je tista, ki tudi sicer prežema družbeno realnost, ko se soočamo z vprašanji, kot so 'Kaj je sovražni govor?', 'Je sovražni govor škodljiv?', 'Ali se je na sovražni govor treba odzivati?', 'Kje je meja med svobodo govora in sovražnim govorom?' in tako naprej. Univerzalne definicije sovražnega govora namreč ni, saj ta pojem srečujemo na različnih področjih obravnave. Tudi obstoječe domače znanstvene raziskave /.../ potrjujejo obstoj težav pri prepoznavanju sovražnega govora, kar vpliva na potek javne razprave o bistvenih vprašanjih družbene neenakosti, podrejanja in izključevanja. Zato je pri tem ključno zavedanje, da sociološke definicije sovražnega govora niso enake pravni opredelitvi kaznivega dejanja 'javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti'; prav tako kazniv sovražni govor ni enako kot t. i. družbeno nesprejemljiv sovražni govor, tako kot tudi razžalitev oziroma žaljiv govor ni sovražni govor.«


 

 

 

 

 

 

267. številka Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo prinaša dva sklopa, in sicer:

Prvi spol: Kritične študije moških in moškosti (ur. Majda Hrženjak)

Študije moškosti so polje družboslovnega raziskovanja, ki se v Sloveniji šele uveljavlja. Blok Prvi spol prinaša pomembne uvide domačih in tujih avtorjev ter dva prevoda, ki skupaj tvorijo nabor besedil, relevantnih za vsakega proučevalca tega področja.   


Iz uvodnika:
»Čeprav v zadnjih desetletjih narašča raziskovanje moških in moškosti kot ospoljenih, se koncept spola in spolnih razmerij pogosto še vedno razume, kot da zadeva predvsem ženske, ne pa tudi moških in številnih drugih spolnih kategorij ter poleg razmerij med moškimi in ženskami tudi razmerij med moškimi, med ženskami in med drugimi spoli. Moški in njihove vsakdanje javne in zasebne prakse so še vedno pojmovani kot spolno nevtralni, družbena konstrukcija in poustvarjanje kategorije moških in moškosti v konkretnih vsakodnevnih praksah, skozi institucije in v odnosih z drugimi kategorijami ostaja v dominantni vednosti neizrečena, nedvomljiva in skrita. Navidezno spolno nevtralnost kategorije moških in moškosti razumemo kot specifično obliko ospoljene moči in način dominacije, saj se moškost s tem vzpostavlja kot normalnost, kot univerzalna norma in merilo, kot središče, v odnosu do katerega se merijo 'drugi' spoli. Zato je raziskovanje moškosti prispevek k dekonstrukciji samoumevnih, neizgovorjenih središč vselej spolno zaznamovane moči.«

Privlačnosti spolov (ur. Katarina Majerhold)

Blok prinaša šest precej raznolikih prispevkov, ki pa jih povezuje eno: izzivajo prevladujoče predstave o tem, kako naj razmišljamo o spolu, seksualnosti, reproduktivnih pravicah, homoseksualnosti in pravicah žensk.  

Iz uvodnika:
»Michel Foucault je v knjigi Zgodovina seksualnosti opozoril na razsežnosti vpliva človeške spolnosti na zahodno družbo, kulturo in znanost od antičnih Grkov naprej: na krščansko doktrino in prakso izpovedovanja, od razsvetljenstva naprej na medicino, na arhitekturo in organizacijo vojske. Analiziral je tudi, kako si Zahodni svet ves čas na različnih ravneh in stratosferah človeške družbe prizadeva za obvladovanje in nadzorovanje spolnosti. Še več, s svojimi tremi knjigami je spodbudil genealoške študije, ki razkrivajo, da družbeno konstruirani niso le vzorci poželenja in spolnega vedenja, kakor je predvidela že Simone de Beauvoir in oznanjala Adrienne Rich, ampak da so taki tudi koncepti in diskurz o seksu.
/.../
Pričujoči blok naj bo torej izhodišče za tematizacijo različnih oblik privlačnosti spolov, ki s sabo prinašajo različne oblike spolnosti in njenega urejanja, različne spolne usmerjenosti in identitete. Spol, spolnost, spolna usmerjenost in identiteta so po eni strani tarča zatiranja in cenzure, nadzorovanja in kaznovanja, na drugi pa tudi užitka, kreativnosti, svobode in pravic

 

265. številka prinaša tri tematske sklope, in sicer:

Umetnost v času nevroznanosti: kritika, estetika in perspektive (ur. Uršula Berlot Pompe)

Iz uvodnika:

"Z utemeljevanjem estetskega izkustva v nevrobiologiji se nevroestetika umešča med tista interdisiciplinarna področja raziskovanja, ki z novimi pristopi in odkritji sprožajo žgoče polemike med evforičnimi navdušenci in skeptičnimi kritiki. Pričujoča besedila razgrinjajo metodološke in konceptualne prednosti ter šibkosti tovrstnega raziskovanja umetnosti, ki posredno odpira širša vprašanja o zavesti, percepciji in subjektivnosti."

Znanost v oblikovanju (ur. Barbara Predan)

Iz uvodnika:

"Izbrano tematiko premišljeno načenja – tako s stališča oblikovalske teorije kot s stališča znanstvenikov, katerih delo in teorijo bi poklicni oblikovalci najverjetneje označili za teorijo in/ali prakso oblikovanja (ali vsaj za nekaj, kar je v tesni povezavi z obema). Namerno torej opozarjamo na heterogene vidike razumevanja odnosa znanosti do oblikovanja, oblikovanja do znanosti in enigmatičnosti njunega razlikovanja, prepletanja ali enačenja. Namreč, heterogenost glasov v tem hipu najbolje odslikava obstoječe stanje, odslikava različnost v razumevanju oblikovanja in njegove vloge in razmerja do znanosti. Hkrati pa zbrani prispevki s svojo različnostjo odpirajo novo
področje, odpirajo nadaljnji diskurz in kažejo še na eno bistveno značilnost oblikovanja – njegovo vseprisotnost."

Grafiti (ur. Eric Ušić)

Iz uvodnika:

"Tematski blok odpira široko paleto perspektiv, teoretskih izhodišč in metod, s katerimi lahko obravnavamo grafite in street art. Večplastni pristopi kažejo tudi pojmovno, pomensko in empirično kompleksnost raziskovane tematike. Krovna koncepta, iz katerih izhajajo proučevanja, so grafiti in street art. V njihovi aktualizaciji lahko opazimo nekatere odtenke, po katerih se na tem bogatem kulturnem področju razlikujejo posamezne prakse, saj vsaka vsebuje določen niz vrednosti in pomenov, ki se spreminja glede na družbeni kontekst, v katerem se manifestirajo oziroma v katerem jih opazimo. Tematski blok poudarja prav pomen konteksta pri prebiranju grafitov in street arta: poudarjen je odnos med posameznimi deli in okoljem, kjer dela nastajajo, v katerem se artikulirajo in v katerih okvirih delujejo. Poudarek je na delovanju, saj niso specifična zato, ker bi bili goli objekti, temveč nasprotno: čeprav jih
je ustvaril človek, se ta dela z vstopom v javni prostor osamosvojijo."

 

Številka odpira pomembne vidike lanskega množičnega prihoda migrantov po t. i. balkanski poti v Evropo, dodatno težo pa ji prinašajo spoznanja, nastala z antropološkim delom na terenu in aktivističnim delovanjem vzdolž balkanske migracijske poti, na podlagi katerih je nastala večina prispevkov. Članki avtorjev in avtoric se osredinjajo na različne vidike koridorja in ga v analizah umeščajo v slovenski in širše, evropski prostor. Odgovoriti skušajo na vprašanja, kateri elementi so novi, zakaj pomeni izjemo ali celo unicum v upravljanju meja. Hkrati pa poudarjajo vidike, zaradi katerih se vzpostavitev koridorja zdi zgolj nadaljevanje ali nadgradnja evropskega režima upravljanja migracij, dogajanje v zadnjem letu pa le izostritev njegove brutalnosti in farsičnosti. Avtorji in avtorice opisujejo balkansko pot in pomen koridorja prek sekuritizacije meja in vpliva vojaškega industrijskega kompleksa na migracijsko politiko, obenem pa tudi prek odnosa med nadzorom in humanitarizmom. Dogodke preteklega leta pogosto obravnavajo v kontekstu reprodukcije globalnih razmerij neenakosti v času postkolonializma, kjer produkcija Drugega soustvarja privid grožnje, ki laže legitimira selektivno prepustnost migrantov, obenem pa opravičuje arbitrarno delitev na »prave« in »neprave« begunce, ter ilegalizacijo zadnjih, ki ustvarja razred brezpravnih in izkoriščanih delavcev v državah EU. Prispevki se dotaknejo tudi odziva in vloge širše javnosti v »begunski krizi« ter vloge nacionalističnih in rasističnih diskurzov pri upravljanju migracij, a tudi revščine v obdobju varčevalnih ukrepov in čedalje širše obubožanosti. Sočasno se besedila lotevajo specifičnih vprašanj, denimo pravne opredelitve koridorja; vloge začasnih/tranzitnih centrov pri upravljanju migracij; ovir različnih skupin migrantov/beguncev pri udejanjanju pravice do bivanja na ozemlju Evropske unije ter pomanjkanja vizije o tem, kako naj bi potekalo (dvosmerno) vključevanje.

 

Urednici: Uršula Lipovec Čebron in Sara Pistotnik.

Avtorice in avtorji prispevkov: Sara Pistotnik, Uršula Lipovec Čebron, Sarah Lunaček Brumen, Ela Meh, Duško Petrović, Neža Kogovšek Šalamon, Jure Gombač, Žiga Podgornik-Jakil, Nina Kozinc, Polona Mozetič, Iva Juhart, Katja Cof, Tomaž Gregorc, New Keywords Collective, Kristina Božič, Simona Zavratnik, Sanja Cukut Krilič, Larisa Petrič, Mojca Vah in Kristina Toplak, Tija Jerkič, Barbara Samaluk.

 

262. številka Časopisa za kritiko znanosti prinaša dva tematska bloka: Zelene politike in Begunci dobrodošli

 

Zelene politike

Na začetku leta 2015 smo v uredništvu Časopisa za kritiko znanosti začeli pozornost intenzivno namenjat ekološkim vprašanjem in premislekom, ki smo se jim v zadnjih letih posvečali občutno premalo.  Pri tem se nismo hoteli podrediti uveljavljenim epistemologijam in trendovskim moraliziranjem o posameznikovi odgovornosti za okoljsko opustošenje. Želeli smo poseči globlje: razmišljati o naših antropocentričnih kozmologijah in razkrivati dileme demokracije, ki se kot pahljača razprostrejo pred nami vsakič, ko začnejo investitorji diktirati smer »razvoja«, ne glede na ceno, ki jo bo za to plačalo oko­lje, s tem pa tudi vsi mi, ki v njem živimo in smo od njega odvisni. Želeli smo se posvetiti nekaterim manj izpostavljenim, spregleda­nim, navsezadnje tudi manj konvencionalnim dimenzijam sodobnih zelenih politik.

Urednici in urednik: Danijela Tamše, Simona Zavratnik in Andrej Kurnik

Avtorice in avtorji: Drago Kos, Simona Zavratnik, Tomislav Tkalec, Andrej Lukšič, Katja Cankar, Eko krog, Danijela Tamše, Andrej Kurnik, Mojca Puncer, Lidija Živčič, Klemen Ploštajner, Rok Ramšak Nina Vombergar, Nikolai Jeffs, Maša Tihel.

 

 

Begunci dobrodošli

 

Sredi najmnožičnejšega prihoda beguncev v Slovenijo v začetku novembra 2015 smo se odločili, da v ČKZ odpremo blok o begun­cih. V tis­tem času se je šele napovedovala postavitev ograje na meji s Hrvaško. K pripravi pričujočega bloka nas je spodbudilo dvoje: 1. travmatične izkušnje, pa tudi optimistični utrinki, s katerimi so se samoorganizirani posamezniki in člani skupine Protirasistične fron­te vračali s terena na mejah, kjer so se srečevali in solidarnostno delovali med bežečimi ljudmi na balkanski poti; 2. zavedanje, da je edinole prevlada ideje t. i. dobrodošlice begun­cem nad nestrpnostjo in ksenofobijo najnujnejši pogoj za znosno bivanje v družbi in za kakršno koli bolj optimistično življenjsko perspektivo. Iz neverjetne energije angažmaja tako na terenu kakor v Ljubljani je tako nastala dokumentacija poročil s terena, ki skupaj s protestnimi in kritičnimi političnimi intervencijami v javni prostor kličeta po nujnem nadaljnjem raziskovanju, mišljenju, analizah, aktivaciji, političnem organiziranju in delovanju. Blok prinaša še prevod teksta Etienna Balibarja Evropa in begunci: demografska širitev ter Hannah Arendt Mi begunci.

Urednica: Nina Kozinc

Tokratne avtorice 261. številke Časopisa za kritiko znanosti, naslovljeni Mesto žensk / Zamolčane zgodovine II, se osredotočajo na premišljevanje Festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk. V drugem delu številke, ki predstavlja nadaljevanje tematskega bloka Zamolčane zgodovine, se avtorice ukvarjajo z umanjkanjem, izpuščanjem, potvarjanjem in malomarnim ravnanjem z zgodovinsko dediščino marginaliziranih, cenzuriranih in utišanih skupin.

Tematski blok Mesto žensk je uredila Vesna Leskošek, blok Zamolčane zgodovine II pa Tatjana Greif.

Iz uvodnika Vesne Leskošek:

"Sicer je v Sloveniji kar nekaj festivalov, ki so svoje začetke generirali v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, torej v času gibanjskega vrenja, in kljubovali pritiskom kapitalizma devetdesetih ter razosebljenega in podivjanega neoliberalizma v zadnjem desetletju in pol. Preživeli so zgolj zaradi velike angažiranosti ustvarjalk in ustvarjalcev in zaradi zvestega občinstva, ki je festivale posvojilo ter jih ohranjalo pri življenju. Noben od teh festivalov ni preživel, ker bi ga kulturna (ali druga) politika prepoznala kot del »nacionalnega interesa«, torej kot del, ki pripomore h »kulturni samobitnosti naroda«, »krepi njegovo identiteto« in samozavest ter omogoča »družbeno kohezivnost«. Škoda je, da se to pozna na današnjem stanju duha, ki bi bil zagotovo bolj odprt, ustvarjalen, vključujoč in sprejemljiv za novosti in drugačnosti in zato bogatejši (seveda v nematerialnem pogledu). Država bi najbrž od tega imela več, kot ima zdaj od »gospodarske rasti« in »polne zaposlenosti«, v čemer vidi edino zveličavno odrešitev."

Iz uvodnika Tatjane Greif:

"Preteklost je bela in moška in heteroseksualna. Vsaj tako jo vestno zapisujejo varuhi pečata – dokumentaristi, arhivarji, notarji, kronisti, zapisovalci in tolmači nacionalnih zgodovin. Tudi slovenske. [...] Ko zaplavamo v vode ženske participacije v zgodovini, ne pridemo globoko, prej brodimo po plitvini, kjer znanstvena spolna hierarhija ustvarja vrzeli v zastopanosti spolov, ženske bodisi izpadejo iz vidnega polja, deležne parcialne, bolj ali manj naključne prezence, bodisi je njihova reprezentacija evidentno pristranska, kontaminirana, cenzurirana."

 

Kazalo številke v slovenskem in angleškem jeziku:

 

 

Tokratni avtorji in avtorice v 260. številki Časopisa za kritiko znanosti, naslovljeni Rasizem: razrezani svet, razkrivajo maske rasizma ter opozarjajo na njegovo živost in vseprisotnost. Številko sta uredila Mojca Pajnik in Erik Valenčič.

Iz uvodnika:

ČKZ 260 - rasizem

"Razlogov, ki kontekstualizirajo pomembnost prihajajoče številke Časopisa za kritiko znanosti o rasizmu, je veliko oziroma jih je preveč. Rasizem političnih strank in skupin se je iz obskurnosti, kamor so ga postavili zmaga nad nacifašizmom v drugi svetovni vojni, protikolonialna gibanja in gibanja za državljanske pravice, prestavil v samo središče političnega odločanja. Namesto da bi politične elite okrog rasizma zgradile cordon sanitaire, je njihova politična tehnologija prav nasprotna; rasizem so ponotranjile in razmere normalizirale do mere, ko so rasistične politične stranke del evropskega parlamenta in drugih institucij odločanja. To so naredile v imenu demokracije, svobode mišljenja in delovanja.

V zadnjem desetletju spremljamo krepitev desničarskih in skrajno desničarskih političnih strank, ki se jim volilni rezultati vidno izboljšujejo. To je še zlasti očitno od leta 2008. V tem času so prav tako okrepile članstvo in vidnost v javnosti paramilitaristične, skrajno desničarske skupine na vzhodu, zahodu, severu in jugu Evrope, ki na zaprtih taborih malikujejo fašizem in nacizem, v javnem življenju pa žanjejo odobravanje s sklicevanjem na patriotizem. Menda naj ne bi bilo nič rasističnega v strankah in gibanjih, ki izganjajo migrante, Rome, pozivajo k linču LGBT-oseb, slavijo vojno in holokavst.

Kakor da ekstremistične stranke in skupine nimajo ničesar opraviti z rasizmom, kvečjemu z »dobrim nacionalizmom« (tj. zahodnim in liberalnim, v nasprotju s slabim, vzhodnim in neliberalnim), zagotovo pa s patriotizmom, ljubeznijo do domovine. Če že izganjajo migrante, naj bi to vendarle počeli, da bi obvarovali »nas«, ljudstvo, rojeno na svoji zemlji in vrojeno v pravo kri. Doživeli smo ponovno legitimizacijo in z njo preporod rasizma, ob hkratnem izgonu pojma rasizem iz političnega besednjaka, ko nas politične elite prepričujejo, da nič več ni rasizem."

 

Kazalo nove številke:

ČKZ 259Izšla je tematska številka Časopisa za kritiko znanosti naslovljena politična ekonomija komuniciranja, ki iz kritičnega pristopa tematizira širše področje medijev in komuniciranja. Gre za 259. številko revije, v kateri lahko poleg avtorskih prispevkov in štirih intervjujev (z Janet Wasko, z Danom Hindom, z Bredo Pavlič in z Brankico Petkovič) preberete tudi prevode nekaterih temeljnih besedil tega kritičnega pristopa.

Iz uvoda:

"V teh okoliščinah je še toliko pomembnejše, da politično ekonomijo komuniciranja vnovič vzpostavimo kot temelj kritičnega (če že ne celotnega) komunikološkega raziskovanja. Razlog ni le v dejstvu, da kritična komunikologija – s tem pa tudi politična ekonomija komuniciranja – vprašanj, povezanih z mediji, komunikacijskimi sistemi, informacijskimi tehnologijami ali komunikacijsko sfero ne obravnava zaradi njih samih, temveč zaradi njihove konstitutivne vloge, ki bi jo morali igrati v demokratičnih družbah. Še pomembnejši vzrok je: a) v fokusu tega pristopa, ki je odločno usmerjen v proučevanje asimetrij moči, globokih družbenih razkolov in skrajnih neenakosti v nadzoru nad proizvodnimi sredstvi, ter b) v njegovih temeljnih izhodiščnih značilnosti, ki jih v prevedenih besedilih omenjajo tako Meehanova, Mosco in Waskova kot McChesney, torej v zgodovinski perspektivi, združevanju in preseganju ločnice med teorijo in prakso, izhajanju iz družbene totalitete in moralni filozofiji oziroma normativnih predpostavkah, zaradi katerih je pristop odkrito političen. Ta izhodišča so še zlasti pomembna v času globoke krize, saj je skrajni čas, da se domnevno kritični del znanstvene sfere začne zavedati svojega poslanstva in se preneha pretvarjati, da je lahko izločen iz družbenih bojev."

  • Celoten uvodnik, naslovljen Začeti znova: povratek politične ekonomije komuniciranja, je mogoče prebrati tukaj.

 
Številka je razdeljena na tri sklope: pregledi in razprave o področju, refleksije o aktualnih vprašanjih in družbenopolitične intervencije.

Urednika: Jernej Amon Prodnik in Sašo Slaček Brlek (Center za raziskovanje družbenega komuniciranja na Fakulteti za družbene vede)

Avtorice in avtorji prispevkov: Slavko Splichal, Mojca Pajnik, Jernej Amon Prodnik, Dejan Jontes, Lea Udovč, Peter Sekloča, Anže Dolinar, Maja Turnšek Hančič, Maja Breznik, Boris Mance, Marko Ribać, Sašo Brlek Slaček, Kristjan Nemac (recenzija); prevedena besedila: Eileen R. Meehan, Vincent Mosco, Janet Wasko, Robert W. McChesney, Peter Golding, Graham Murdoch. 


Tematska številka Časopisa za kritiko znanosti o politični ekonomiji komuniciranja

Stran 1 od 2