Izšla je zimska številka Časopisa za kritiko znanosti z naslovom Avtonomna tovarna Rog (ur. Polona Mozetič, Danijela Tamše). Ideja, da bi pri ČKZ del vsebin namenili temu prostoru in skupnosti, ki deluje v njem, sega že v leto 2015, dokončna odločitev o izvedbi pa je bila sprejeta po dogajanju v začetku leta 2016, ko so uporabniki dobili informacijo o nameri MOL, da kompleks izprazni. Dogajanje je kulminiralo v noči s 5. na 6. junij, ko je prišlo do poskusa nasilne evikcije.
Vendar pa se prispevki, zbrani v 270. številki, ne ukvarjajo primarno s tem dogajanjem. Avtorji – večina njih so aktivni uporabniki Avtonomne tovarne Rog, drugi pa vanjo občasno vstopajo z mislijo in željo po tem, da bi s svojim delovanjem opolnomočili tam delujočo skupnost – se v svojih prispevkih prej osredinjajo na vsakodnevno delovanje in dileme, s katerimi se pri tem soočajo, da bi tako pokazali na raznovrstnost in edinstvenost, ukoreninjenost in kompleksnost obravnavanega prostora, ki bo kaj kmalu praznoval že 12-letnico svojega delovanja.
Iz uvodnika:
In kaj se je od junija 2016 naprej dogajalo v AT Rog, ki je v času poskusa evikcije prejela desetine podpornih pisem in izjav iz vsega sveta? Tisto poletje je privabilo številne podpornike in izvajalce programov. V Rogu je delno potekal festival Ana Desetnica, v celoti pa festival Transforma; izšel je rogovski fanzin Rogovilka; Rog je gostil veliko razstavo etabliranih umetnikov in številne druge podobne dogodke; svetovno priznani grafitar Blu je okrasil najvišje pročelje v kompleksu; vzpostavil se je migrantski center Second Home, ki je postal pomembno središče za organiziranje, učenje in druženje migrantov, še zlasti beguncev, ki so v Slovenijo prispeli v poletju migracij 2015; zvrstila so se številna vodenja po kompleksu, pikniki na dvorišču ter predavanja in okrogle mize pod plahto v desnem kotu dvorišča; tako kot prej so se prostori še naprej dograjevali in obnavljali.
/.../
Namen pričujoče številke ni, da bi podali celostno analizo AT Rog. To bi bilo tudi nemogoče, saj se je v skoraj dvanajstih letih obstoja nabralo toliko pripovedi, izkušenj in dogodkov, da jih ne moremo v celoti in vsestransko zajeti. Eden od razlogov je tudi, da ni enotnega in popolnega arhiva. Uporabniki so sicer, vsak posameznik ali kolektiv zase ali skupaj, beležili posamezne dogodke, včasih pripravili tudi analize – vendar so te pogosto parcialne, na pol končane ali samo začete. To je povsem logično in naravno: tako heterogen prostor, ki deluje po načelih samoorganizacije in različnosti, ne more imeti enotnega arhiva in ene skupne naracije. Zato je rogovska dokumentacija nujno razpršena in obravnava kvečjemu posamezne pobude, dogodke, politične akcije ali gibanja. Številni rogovci pogosto poudarjajo pomen, ki ga imata za Rog in njegovo delovanje neposredni stik, pa tudi (nepisana) kultura pripovedovanja, prek katerih se v prostore počasi vpeljejo novi uporabniki. Eden od avtorjev te številke opominja, da posameznikov status v Rogu med drugim določa tudi, koliko ključev ima, h katerim prostorom vse je pripuščen. Lahko bi dodali, da je vsaj toliko pomembno tudi to, koliko zgodb pozna in kako jih zna pripovedovati.
