07december 2021

 Facebook ČKZ 

ckz

Zadnje novice

Druga številka Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo v letu 2020 je sestavljena iz dveh tematskih blokov. Avtorji prvega bloka se posvečajo vprašanjem radikalizacije in nasilnega ekstremizma: pojava poskušajo opredeliti ter razumeti njune izvore, mobilizacijsko moč in način delovanja. V drugem bloku pa se pa avtorji izpostavljajo mizogine ter seksistične prakse vsakdanjega govora in življenja, jih analizirajo in postavljajo v kontekst feminističnih razumevanj.

 

Iz obeh uvodnikov:

 

Kot dejavnik tveganja, ki je neposredno povezan z vprašanjem varnosti, je fenomen radikalizacije in nasilnega ekstremizma – v celoti pričakovano – v prvi vrsti pritegnil pozornost strokovnjakov s področja terorizma in varstvoslovja ter obveščevalne in varnostne industrije. Kljub konsenzu, da pomeni resno varnostno grožnjo, razpravo o tem, kaj je radikalizacija, zaznamuje vrsta odprtih vprašanj. Morda jo še najbolje ponazori Churchillova klasična prispodoba o »uganki, zaviti v skrivnost znotraj enigme«. Fenomen radikalizacije in nasilnega ekstremizma namreč ostaja v veliki meri pomanjkljivo raziskan. Pravzaprav je odsotnost jasne definicije fenomena radikalizacije in nasilnega ekstremizma del strategije procesa sekuritizacije in »vojne proti terorju«. Ne nazadnje prav jasnost – kakor v knjigi Terrorism and the Ethics of War opozarja Stephen Nathanson – »ni vsakogaršnji cilj, saj je zmeda lahko politično koristna« (Nathanson, 2010: 20).

 

***

 

Ne moremo se vprašati, »Kaj je neumnost?« Takšno vprašanje je zavajajoče v vsaj dveh pogledih. Najprej zato, ker iz neumnosti ne moremo narediti filozofske kategorije, ne moremo je ne znanstveno definirati ne filozofsko kategorizirati. Drugič pa zato, ker je zavajajoča sama oblika vprašanja, osnovna zastavitev in »formula vprašanja« (Deleuze, 2011: 102). Vprašanje moramo nadomestiti z novim, problem dramatizirati s pomočjo pojmovnih oseb, ki dopolnjujejo katalog neumnosti ter zarisujejo smeri v podobi mišljenja in teritorij v ravnini imanence. Kot filozofsko nekategorijo jo moramo izslediti na drugem, nefilozofskem terenu, ki omogoči izstop iz filozofije in ponoven vstop nekje drugje. Izstopiti v zunanjost filozofije s sredstvi filozofije, na meji med filozofijo in nefilozofijo, to je v nadaljevanju postal Deleuzov filozofski projekt, ki ga je poimenoval »pop filozofija« in postavil na stran »polimorfne perverznosti mišljenja« (Sutter, 2019: 63, 87).